Sama sem imela to srečo v življenju, da sem se rodila z normalnim obrazom, usti, dlesnimi … Je pa moja mama v tistih težkih, še nekako povojnih časih to težko preživljala. Rodilo se ji je šest otrok, ostala sva samo midva z bratom. Dve sestri sta imeli shizo. Ena popolno dvostransko (*1956  +1958) in najstarejša (*1950  +7ur) enostransko. Jaz sem rojena 1962. Nikogar ni bilo, razen moža in dobre sosede, ki so ji stali ob strani. Za hčerko z dvostransko shizo je bilo hranjenje težko, vendar se je mama znašla. Otroci takrat še niso imeli ploščice, ki je nadomeščala nebo. Ja, mogoče se sliši čudno … Prekuhala je kos gume od zračnice kolesa, jo obstrigla v obliko jezika, jo privezala za flaško na cucelj, ki je bil nataknjen na vratu steklenice … in tako sta se nahranili (guma je nadomeščala nebo). Kaj vse mame naredimo in kakšno moč imamo, ko gre za naše otroke, a ne?

Kljub vsemu je v sebi gojila toliko vedrine, dobre volje in ljubezni do življenja. Še danes sem ji hvaležna, da o tem nikoli ni molčala. V meni je pustila del te moči, ki mi je še kako prav prišla, ko se mi je rodila prva hčerka z enostransko shizo. Žal je živela samo pet ur. Vzrok ni bila shiza, bile so druge anomalije. Moja mama je kmalu potem zbolela. To, da se je meni zgodilo isto kot njej, je bilo zanjo preveč. Pri mojih 23 letih se nisem imela na koga več nasloniti. A zapustila mi je mnogo več, kot si je mislila. Po rojstvu sina se mi je 1994 rodila hčerka Vanja. Že na ultrazvoku so v 4. mesecu videli, da bo imela razcep. Moji občutki? Najprej se vprašaš zakaj, potem se vprašaš zakaj jaz, potem si jezen … To je trajalo 14 dni, a nikoli nisem pomislila na prekinitev nosečnosti. Venomer sem si govorila, da bo ta otrok rabil mene, svojo mamo in da nikakor ne smem “zamočiti”. Po rojstvu se je pokazal popolni razcep. Nikoli nisem gledala preveč naprej, ampak lepo korak za korakom … kot je kazalo trenutno stanje.

Kako sem bila jaz vesela tega otroka. Resnično. Zanjo bi dala vse na svetu. Zame je bil to poseben otrok. Zapuščina moje mame je rasla naprej v mojem srcu. Predvsem ljubezen in želja, da bo tudi hčera znala živeti s tem. Se mi je smilila? Pa še kako! Včasih me je bolelo v dno duše. Vendar ji nikoli nisem tega pokazala. Raje sem šla ven, za hišo, se v največji bolečini razjokala in se k njej vrnila nasmejana. Nikoli tudi nisem pustila nikomur, da je rekel, kako je uboga. Ne, mi smo jo imeli radi, sita je bila, previta in preoblečena tudi, jaz sem rabila njo, ona mene. Nikoli je nisem skrivala. Če je kdo “buljil”, sem se mu nasmehnila in to je bilo vse.

Danes se bliža svojemu 24. letu. Je čudovita hči. Poslušala sem srce in notranje občutke. Tako sem Vanjo ža pri dveh letih peljala k logopedu, saj sem vedela, da ljudje s tako napako nosljajo (na kliniki so jih takrat poslali šele pri štirih letih, ko je govor že razvit). Zato se danes v njenem govoru ne slišijo nikakršni znaki, da je imela razcep. Že v prvem razredu sem jo pripeljala k ortodontu, ki ji je do pred štirimi leti uravnal zobe v čudovit nasmeh, čeprav ji manjka dvojka, a jo pokriva v vrsti trojka.

In jaz? Vesela sem, da sem rodila, če mi je že bilo namenjeno v tem času, v času, ko takim otrokom znajo vse bolj pomagati; vesela sem, da sem zmogla, da ima moja hči danes privzgojeno spoštovanje do ljudi, predvsem pa do sebe … In nazadnje sem vesela za vas, da ste ustanovili to skupino. Bodite lepo, mogoče se kdaj srečamo in vam povem svojo celotno zgodbo.