V nosečnosti sem tudi sama razmišljala o splavu. Še več, na obeh stopnjah sem prosila za prekinitev nosečnosti. Na drugi stopnji mi jo je komisija ob pristopu z odvetnikom odobrila, a nekako nisva mogla izvesti tega. Bilo pa je lažje, da so mi dali izbiro in nisem bila pahnjena v nek strogi muss. Odločila sva se, da vzameva, kar nama življenje nameni in skušava s tem živeti … No, imel je le razcepljeno ustnico in delno dlesen. Nebo je celo. In tudi zobni lok. Danes je fantek, v katerem vidim svoje veselje, trpljenje in smisel truda. Do nosečnosti o tem nisem slišala, tega nisem poznala, niti videla. Sedaj vem toliko, da lahko mami rečem, da to ni najhujše, kar se ti v življenju lahko zgodi. Treba je sprejeti, stvari se potem urejajo same od sebe.