6.9.2022 sem rodila tretjega otroka. Hčerko Klaro, nosečnost je bila brez posebnosti. Za shizo nismo vedeli, tudi v družini nimamo primera shize, zato ginekolog niti ni bil posebej pozoren. Takoj po rojstvu pa mi je babica povedala, da ima deklica razcepljeno ustnico, nebo pa je celo. Pediatrinja mi je povedala, da se to zelo lepo uredi na maksilofacialni kirurgiji, vsi so bili ekstra prijazni, sama pa sploh nisem bila nekaj presenečena ali v šoku. Po naravi sem flegmatik (na srečo) in se res nisem vznemirjala. Ker je bilo vse ostalo okej, sva se tretji dan odpravili domov. Tudi dojenje je delno steklo, dohranjevanje po steklenički pa brez problema.

 

Po enem tednu sva bili napoteni na neonatalni oddelek v Pek Lj, kjer so naredili kar nekaj preiskav, na srečo vse super. Med drugim pa sva bili tudi že na pregledu pri dr. Eberlinc na Mafi, kjer naju je seznanila z vsem potrebnim in informacijo, da bo Klara operirana nekje v marcu. Dobili sva tudi trakec za lepljenje ustke, ploščica pa ni bila potrebna, saj je bila podpora nosku samozadostna. 

 

Prišel je marec in dolgo pričakovana pošta z datumom. Dodelili so nama 23.3.2023. Seveda verjetno ne rabim izgubljati besed o živčnosti in napetosti, ko se je datum približeval. Dve noči prej pa je Klara dobila vročino, zato ni ostalo drugega, kot klic, prestavitev in čakanje na nov datum. 

Po nekaj dneh pošta, z novim datumom – 13.4.2023. Seveda zopet živčna vojna do datuma. Vsem staršem, ki greste po isti poti, je verjetno jasno, koliko vprašanj se pojavlja v glavi – zakaj jaz, zakaj moj otrok, kako bo, bo šlo kaj narobe, bo veliko joka, …

 

No, in je prišel 12.4.2023, datum sprejema. Klara je bila zdrava. Pa smo šli proti Ljubljani. V sredo je bil pregled pri dr. Eberlinc, pri pediatru in anasteziologu. Vsi trije so dali zeleno luč, popoldan sva šli z vozičkom malo po Ljubljani, da je ura hitreje minila, nato pa čakanje naslednjega dne. Ob 1.30 sem Klaro nahranila in upala, da bo spala čim dlje, da si prihranim “lačni jok”. In je. Spala je do 6.30. Okoli 7 so prišle sestre, da jo zvagajo in namažejo s protibolečinsko kremo na mesta vbodov. Nato pa je še dobila sirup za pomiritev in po njem je bila res zelo mirna. V posteljici je samo ležala in se igrala z dudo. Ura je bila osem, prišla je sestra in rekla, da je čas, da gremo v operacijsko. Tam je dobila injekcijo, ob kateri je močno zajokala, nato pa po nekje 3eh minutah zaspala na mojih rokah. Predati sem jo morala anasteziologinji. Najhujši trenutek, res grozen. Sledilo je čakanje. Dolgo in mučno čakanje na prve informacije. Z ničemer se nisem prav uspešno zamotila, pa če sem se še tako trudila. A ura pač teče. No, okoli 10.30 je prišla sestra moji sostanovalki (16-letni punci, ki je prišla na korekcijo ustnice) povedala, da bo počasi na vrsti ona, meni pa samo namignila, da mojo deklico zaključujejo. To je bila prva info, ki sem jo razumela, kot da je vse okej. In je bilo. Kakšnih deset minut kasneje je prišla v sobo dr. Eberlinc in pojasnila, da je operacija uspešno zaključena, da je vse okej in da je mala v prebujevalnici. Kako so to lepe besede, lahko razume samo nekdo, ki da isto skozi.

V prebujevalnici pa je bila Klara zelo nervozna in jokava, zato je sestra prišla pome, če jo bom lahko pomirila jaz, a ker tudi to ni bilo uspešno in je anesteziologinja slišala jok, je prišla in Klari dala zdravilo, protibolečinsko, po katerem je takoj zaspala in spala do nekje 13te ure. Dobila sem navodilo, da ko se zbudi jo lahko že nahranim. Če bo hranjenje steklo, jo bodo odklopili iz infuzije, sicer bo na infuziji, dokler se ne odloči jesti po žlički ali na flaško. 

Pripravila sem ji AM, in je zelo lepo pojedla celo flaško, zato infuzija ni bila več potrebna. Četrtek je nato potekal med hranjenje in spanjem. Klara je bila od narkoze namreč zelo utrujena in hkrati lačna od dolgega posta, ko ni jedla od 1.30 do 13ih. Vsak jok sem zato v začetku pripisovala bolečini, a kasneje ugotovila da gre v bistvu za lakoto. Jedla je vsako uro, tudi ponoči 3x (kar sicer pri njej ni bilo niti v prvih tednih navada). Več od običajnega pa je tudi spala v četrtek popoldan. Petek je bil dokaj običajen, kar se tiče hrane in spanja. Vmesna obdobja pa so bila malce bolj sitna. Potrebno je bilo več animacije, Klara je bila nervozna in jokava, a daleč od tega da se jo ne bi dalo pomiriti in da bi jokala v eno. Popoldan sva šli zopet na sprehod in ker je lepo jedla in bila na splošno okej, so nama obljubili, da odhajava v soboto domov. Kar se je tudi zgodilo. V soboto kmalu po viziti sva dobili začasno odpustnico in odšli domov. V soboto je bila nervoza in jokavost pri Klari še prisotna. Od nedelje naprej pa smo imeli doma “dobro, staro Klaro”. V četrtek, teden dni po operaciji, smo šli nazaj še na odstranitev šivov, kar pa je itak mala malica proti sami operaciji. 

 

Najina izkušnja je zelo lepa, na oddelku so vsi zelooo prijazni, za otročke je super poskrbljeno in kar je najpomembnejše – so zelo strokovni in rezultati prečudoviti.